Dušan Jovanović

V znanstveni monografiji, ki predstavlja Jovanovićev opus, v prvi vrsti pa njegovo režijsko in dramsko delo, so vključeni prispevki dr. Diane Koloini, dr. Aleksandre Jovićević, Alje Predan, Darje Dominkuš, dr. Tomaža Toporišiča, mag. Sebastijana Horvata, dr. Alda Milohnića, dr. Gašperja Trohe, dr. Milana Mađareva, Hrvoja Ivankovića, dr. Blaža Lukana, Janeza Pipana, Drage Potočnjak, Saše Pavček, Martine Mrhar, Draga Ivanuše in Dragana Živadinova. Avtorji razprav predstavljajo in teoretsko obdelujejo različna poglavja njegovega ustvarjanja, vključena pa so tudi pričevanja njegovih sodelavcev in sopotnikov. Kompleksni opus velikega avtorja, kakršen je bil Dušan Jovanović, v obsežni monografiji predstavlja tudi bogato fotografsko gradivo ter pregled Jovanovičeve bibliografije in popisa del, ki ga je pripravila Katarina Kocijančič. Monografijo je zasnovala in uredila dr. Diana Koloini, oblikovala jo je Danijela Grgič.

Dušan Jovanović (1939–2021) je eden najpomembnejših, morda sploh najpomembnejši ustvarjalec slovenskega gledališča v zadnjega pol stoletja. Njegov prispevek k modernizaciji gledališke umetnosti na Slovenskem je odločilen; prav tako njegove zasluge za visoko kondicijo, pomensko in umetniško relevantnost celotnega polja uprizoritvenih umetnosti pri nas. Njegov ustvarjalni opus je obsežen, kompleksen in nadvse raznovrsten, saj ga je uresničeval z različnimi vlogami, vselej zasledujoč svojo avtorsko izostrenost in visoko profesionalnost. Bil je režiser največjega formata: od avantgardnih začetkov v Študentskem aktualnem gledališču, Gledališču Pupilije Ferkeverk in Eksperimentalnem gledališču Glej, ki jih je soustanovil in vodil, do zrelih, pogosto veličastnih, tudi prelomnih uprizoritev v malodane vseh slovenskih gledališčih, pogosto tudi v prostoru nekdanje Jugoslavije. V teh se je odlikoval z avtorskim in angažiranim uprizarjanjem klasike, tuje in domače, enako kot z gledališkim odkrivanjem sodobnih besedil. Pomembne so njegove prve izvedbe sodobnih slovenskih avtorjev, ki jih je pogosto sam spodbudil k pisanju za gledališče, in uprizoritve lastnih del. Skupaj je zrežiral okrog sto trideset različnih projektov. Bil je dramatik z obsežnim in raznovrstnim opusom, v katerem so tako absurdistične in ludistične igre kot tudi družbenokritične in intimne drame ter dramatizacije, TV- in radijske igre ter filmski scenariji. Bil je izrazit umetniški vodja, ki je odigral odločilno vlogo pri vzponu in razvoju Mladinskega gledališča, s čimer je predrugačil slovensko gledališko krajino; obenem tudi soustanovitelj takrat pomembne jugoslovanske povezave KPGT. Bil je pisatelj, zlasti v poznih letih pesnik, vseskozi tudi pronicljiv esejist in publicist. Pisal je za različne časopise in revije ter izdal več esejističnih knjig; na začetku devetdesetih let je s sodelavci zasnoval ambiciozen (žal kratkotrajen) projekt mednarodne revije Euromaske. Sodeloval je v pomembnih mednarodnih asociacijah (Bonner Biennale) ter na številnih festivalih in konferencah v mednarodnem prostoru. Bil je tudi profesor, ki je spodbudno zaznamoval svoje študente in učence na AGRFT, delavnicah v tujini (ZDA, Francija) in na delavnicah dramskega pisanja pri nas. V vsakem pogledu veliki ustvarjalec in motor slovenskega gledališča.

iz uvodnika urednice monografije dr. Diane Koloini