Fojba

Marij Čuk je s Fojbo ustvaril prelomno delo našega časa in književnosti. Roman Fojba je pretresljiva pripoved o fašistični strahovladi in njeni genocidni politiki zoper Slovence, je pripoved o maščevanju pri kraških breznih, o zločinu in kazni, ki zaznamujejo 20. stoletje.

Znotraj vrtinca nasilja, vojne in rasnega iztrebljanja Riko išče pot, kako obvarovati etične razsežnosti človeka. Na dan, ko v Trstu fašistični diktator Mussolini razglasi rasne zagone, pride do nasilnega dejanja, ki bo zaznamovalo Rika in njegovo družino. Njegovo življenje bo odslej iskanje izhoda iz položaja, v katero ga je pahnilo nasilje, mržnja in nestrpnost. A vendar bo Riko v svojem rojstnem mestu naposled le našel svoj mir in izgubljeno ljubezen?

Čuk celostno obravnava zgodovinsko dogajanje s konca tridesetih let, obdobje druge svetovne vojne in desetletje po njej. Skozi svojo fantazijo prikaže celotni spekter dogodkov tistega časa, skozi nekakšno potovanje po duševnosti ljudi, datumov in dnevov, vendar na ravni, ki ne dovoljuje sovraštva. Spopade se s kočljivo temo kraških brezen – fojb, ki doslej v slovenski književnosti še ni bila literarizirana. Avtor ne obnavlja posledic foj, posveti se njihovemu vzroku, zaustavi se na petindvajsetih letih fašistične strahovlade, ki je zarezala v posamezne človeške usode in v celotni slovenski narod. Roman z večplastnim vsebinskim nabojem je obsodba vsega, kar prizadeva človekovo dostojanstvo.

Pri založbi Mladika je Marij Čuk leta 2020 izdal delo Črni obroč, v katerem opiše požig Narodnega doma v Trstu leta 1920 s strani fašističnih skupin.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

»Bil je dan, ko je Mussolini na Velikem trgu razglasil rasne zakone. Množica je navdušeno vzklikala, iztegovala desnico, trinog jo je prepričeval, da je izbrana božja rasa, črnci, Judje, Slovani in kar je še take golazni, pa ničvredni ščurki, ljudje nižje vrste brez rodovnika, kaj ljudje, so živali, ki jih je treba iztrebiti. Zakon je treba sprejeti in ga spoštovati, ker gre za obrambo italijanske rase, kot je zapisano v kraljevem dekretu številka 1728. Starša sta se odločila ostati doma s šestnajstletno hčerko Nado, mlajši sin Riko pa je šel do prijatelja Gaetana, v resnici je bil to Božo, a imena s šumniki in slovenskega izvora so bila prepovedana. Gaetano je bival v bližnji vzporedni ulici, ki je prav tako vodila do morja. Tudi njegovi starši so bili doma, skrbno zapahnili vrata za Rikom in prišleka pogostili s piškotom z marmeladno sredico in kozarcem vode. Kaj se bo še hudega zgodilo tega dne, nihče ni mogel predvideti.«

O AVTORJU:

Marij Čuk (Trst, 1952) je v sodobni slovenski književnosti zapisan kot pesnik, pisatelj in dramatik, njegova dejavnost pa se širi tudi na področje gledališke kritike in pisanja komentarjev za slovenske medije. S svojim kritičnim pogledom na družbeno dogajanje je tenkočuten presojevalec zablod sodobnega časa, ki človeka odtujuje od bistva njegove biti, kar se kaže predvsem v Čukovi prozi.

Njegova literarna ustvarjalnost je pregnetena tudi in predvsem z lirizmom. Iskanje dvojine, zaverovanost v ljubezensko čustvo in pravičnost so Mariju Čuku neizčrpen vir navdiha, obrobljenega z rahlo ironijo in globokim humanističnim nabojem, kar umešča avtorja med najbolj avtentične glasove sodobne književnosti. Je avtor štirih romanov, desetih pesniških zbirk in več dramskih besedil za gledališče in radio. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja.