Grešnik na kvadrat

Ko je Feliks Plohl pred tremi leti objavil svojo prvo knjigo Vsi moji grehi, je z njo požel nemalo bralskega in kritiškega zanimanja ter odobravanja, bila je tudi nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec. Ob sočnih in necenzuriranih opisih ter številnih duhovitih in samoironičnih dovtipih so se zadovoljno muzali zlasti tisti, ki med platnicami iščejo žmohtne zgodbe, tako zelo resnične, da se zdijo že skoraj izmišljene. Seveda pa so se med njimi našli tudi tisti, ki avtorju kljub vsej prostodušnosti niso bili pripravljeni verjeti. Dvom jim je vzbujal, najsi bo upravičeno ali ne, že naslov knjige – pisatelj naj vendar v njej ne bi razkril prav vseh svojih grehov. Da bodo prišli na račun tudi slednji, je tu še več Plohlovih grehov, dogajalni čas, v katerem se zgodbe odvijejo, pa je tokrat še bolj razpotegnjen, saj nekatere pripovedi segajo še v avtorjeva otroška leta, najbolj sveža pa v čas neposredno pred njegovim prestajanjem zaporne kazni na Dobu. Če so se zgodbe iz njegove prve knjige brale kot poglavja romana, ki pa si niso sledila v kronološkem vrstnem redu, temveč so v pravcati tarantinovski maniri krožila okoli jedra, preskakovala v času in se tako postopoma približevala osišču avtorjeve komaj verjetne življenjske usode, je Plohlova druga knjiga povsem enosmerna, a zato nič manj izzivalna in razgibana. Nekateri pravijo, da ima skoraj vsak človek snov za eno knjigo, le redki pa še za kakšno več. Med slednje prav gotovo sodi Feliks Plohl – tokrat Grešnik na kvadrat.

Uspeh prve knjige in odziv bralcev je prijetno presenetil tudi avtorja, ki pravi, da ga je ta spodbudil k nadaljnjemu pisanju: »Knjiga Grešnik na kvadrat je nastala iz materiala, ki je ostal od prve knjige. Zgodbe sem razdelil na tri sklope, otroške, zgodbe o psih in zgodbe o prostitutkah. Dogajanje se stopnjuje, začne se z majhnimi grehi v otroštvu, ki z odraščanjem postajajo vse večji in na koncu kulminirajo v rop v Praterju. In prav to zgodbo sem prav moral povedati, saj so o tem primeru mediji obširno poročali in pri tem pisali vse mogoče izmišljije. Z zgodbo Prater sem hotel povedati, kaj se je v resnici zgodilo in hkrati opozoriti, da ne gre verjeti vsemu, kar preberemo v časopisih, zlasti ne v tistih, ki so specializirani za fake news. Da so do izida nove knjige pretekla kar tri leta, je nekoliko kriva pandemija, ki je prinesla organizacijske težave, poleg tega psihično nisem bil pripravljen sesti k računalniku in nadaljevati pisanje. Ko sem se končno lotil dela, je steklo, dokončal sem, kar je bilo za dokončati, lotil pa sem se že pisanja tretje knjige, ki ne bo biografska.«

Feliks Plohl se je rodil leta 1973 v Bihaću (BiH), kjer je končal naravoslovno gimnazijo. Že zelo zgodaj je pri sebi odkril talent za pisanje. Ta se je verjetno razvil pod vplivom ogromnega števila knjig, ki jih je požiral že od prvega razreda, ko je prišel v stik s šolsko knjižnico. Sredi osnovne šole je imel napisane tri »nindža« romane, ki jih ni nikoli dokončal, nato pa se je posvetil znanstveni fantastiki. Po mamini smrti je že pri štirinajstih zaživel sam, saj je oče živel v Sloveniji. Močno ga je zaznamovala tudi vojna ob razpadu Jugoslavije. Na začetku leta 1994 je bil obsojen na osem let zapora, a v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti in se najprej preselil v Slovenijo, od koder se je po treh letih namenil v Kanado, nato pa je kar sedem let živel v Los Angelesu. Znova je začel pisati na Dobu, kjer je nazadnje odslužil zaporno kazen. Trenutno živi na Danskem.

Trda vezava s ščitnim ovitkom, 14 x 21 cm, 160 strani.