Roman skozi intimno pripoved odpira vprašanja vojnih travm, ženskega dostojanstva, materinstva in spomina, hkrati pa izrisuje subtilen portret Bosne kot prostora bolečine, preživetja in porajajoče se nežnosti. Adriana Kuči piše z občutkom za detajl in notranjo tišino svojih junakov, zato je Lili Bosniae roman o izgubljenih koreninah, pa tudi o moči, da posameznica kljub vsemu znova požene proti svetlobi.
ODLOMEK IZ KNJIGE:
Moje pravo ime je Lili. Po liliji. Po rumeni roži, ki zraste tudi tam, kjer je načeloma vse mrtvo.
Po nežnem steblu, ki kljubuje vsemu, kar ga hoče zlomiti. Po cvetu, ki diha tiho, a vztrajno, in nikoli ne neha iskati svetlobe. Tako je rekla Vera.
»Ti si moja lilija,« mi je rekla tistega prvega večera, ko sva se v Sarajevu, v majhni sobi sirotišnice, prvič zazrli druga drugi v oči. »Lilija. Bosna. Roža, ki preživi.«
Takrat še nisem vedela, kaj to pomeni. Nisem se niti spomnila tega srečanja. Ohranila sem le nekaj drobcev iz njenih pripovedovanj. Bila sem samo otrok z velikimi očmi, ona je govorila. Poimenovala me je z imenom, ki mi je prvič zares pripadalo. Šele mnogo let pozneje, ko sem že sama hodila po robu med življenjem in odsotnostjo, sem razumela.
Lilija. Roža, ki raste iz čebulice, ki jo lahko zakoplješ in skriješ. Ki bo čakala. Tudi pod snegom. Tudi v pozabi. In potem znova pognala. Pokončno. Brez iskanja pozornosti, brez prošnje, da jo kdo zalije.
Ko sem odrasla, sem izvedela, da bosanska lilija res obstaja. Lilium bosniacum. Rumena. Endemična. Raste tam, kjer druge rože ne vzdržijo. In nekoč je bila kraljevski simbol – znak Kotromanićev, grb kraljice Katarine. Tiste izgnane, tiste žalostne, tiste, ki je kljub vsemu ohranila dostojanstvo in vso svojo bolečino prelila v molitev.
Takrat sem razumela, da Vera ni izrekla naključne besede. Lilija je bila roža kraljestva, ki ga ni več. Zato je bilo to ime vse. Ime. Pripoved. Spomin.
Bila sem tiha deklica, je pripovedovala Vera. Moje oči so bile prevelike za moj obraz, temne in globoke, kot da v njih živi nekaj starejšega od mene same. Lasje so mi takrat komaj segali do ušes, redki, ostriženi, brez vsakega reda. Bila sem suhljata, skoraj prosojna. Ko me je kdo pogledal od blizu, se je pogosto zgodilo, da je zadržal dih, je rekla. Če bi kdo pihnil vame, bi se razblinila.
O meni se je vedelo samo naslednje: rodila sem se v improvizirani porodnišnici v Sarajevu. Jeseni 1993. Moja mati je odšla takoj po rojstvu. O svoji preteklosti sem govorila kot o seznamu, ne kot o zgodbi.
Ni me podojila, ni me pestovala, ni se poslovila. Niti ni pustila pisma. Ni me poimenovala. Ni pustila nobenega resničnega podatka o sebi. Samo odšla je. V knjige so me vpisali kot Beco.
Medicinske sestre in babice so me tako klicale, mehko, brezosebno, vsak dan med preoblačenjem in hranjenjem. Morda bi me tudi crkljale, a niso imele časa.
Ko sem bila dovolj stara, so me poslali v sirotišnico. Tam sem bila le še ena izmed mnogih. Otrok brez imena. Beca, pač. Dokler ni Vera predlagala, da mi dodelijo to ime, ki so ga tudi zapisali.
Bila sem mirna. Nikoli nisem jokala, vsaj ne na glas. Nikoli nisem udarila drugega otroka. In nikoli nisem prosila. Predvsem sem opazovala. In tako sem vse videla in vse hranila v svojem srcu. Tako mi je pripovedovala Vera. Tako so me Veri opisali vzgojitelji.
Nisem bila otrok, ki bi ga bilo zlahka vzljubiti. Vera tega sicer ni povedala. A sem vedela. Nisem veselo čebljala, se smejala, nisem iskala pozornosti, nisem se znala ljubko smehljati. Nisem znala prepevati pesmic. Pa me je Vera vseeno opazila. Prvi hip, ko me je zagledala, je rekla, me je prepoznala. Kot da me je čakala.
O AVTORICI:
Sarajevčanka Adriana Kuči se je že v mladosti začela ukvarjati z novinarstvom, doživela vojno v Sarajevu, potem doštudirala novinarstvo in se pred leti preselila v Slovenijo, kjer dela in ustvarja. Njen prvi knjižni projekt v Sloveniji je bil Enciklopedija košarkarskih reprezentantov, v kateri je združila novinarstvo in knjižno publicistiko, potem je v lastni režiji objavila roman v maternem jeziku I prljavo i plavo, zdaj pa je izšel še njen leposlovni prvenec v slovenščini Ime mi je Sarajevo, prepričljiva zgodba o izkušnji vojne v Sarajevu ter njenih dolgoročnih posledicah. Spremno besedo k romanu je napisal Ervin Hladnik Milharčič. V letu 2024 je izdala roman Noč, ko je preplavala reko (Litera).
