Misli, ki ostanejo je pesniška zbirka dr. Melite Moretti, ki bralca nagovarja tiho, nežno in zbrano. To je knjiga, ki ne želi prehiteti bralca, temveč mu pušča prostor, da jo odpre takrat, ko potrebuje mir, bližino ali samo eno misel, ki ga lahko pospremi naprej. Pesmi v zbirki odpirajo vprašanja odnosov, ljubezni, ranljivosti, hrepenenja, izgube, notranje moči in tistih tihih trenutkov, v katerih se človek najgloblje sreča s seboj. V ospredju niso velike besede, temveč drobne, iskrene misli, ki ostanejo tudi po tem, ko se trenutek že izteče. Zbirka govori o bližini, ki ni vedno glasna, o dotiku, ki presega besede, in o človekovi potrebi po tem, da bi bil slišan, razumljen in sprejet.
V pesmih se prepletata osebna občutljivost in univerzalna izkušnja človeka, ki išče toplino, odnos in notranji mir. Prav zato zbirka ni namenjena le hitremu branju, temveč počasnemu vračanju. Lahko jo odpremo ob različnih trenutkih življenja, ko potrebujemo nežnost, oporo, spomin, tišino ali misel, ki nas za trenutek ustavi in nam pomaga nadaljevati.
Spremni zapis O poetični napetosti je pripravil Muanis Sinanović, ki pesmi označi kot »drobne čudeže« in jih razume kot pesmi odnosov, nežnosti ter odgovornosti do Drugega. Njegov zapis zbirko umešča v prostor poezije, ki ne išče moči v glasnosti, temveč v iskrenosti, pozornosti in zmožnosti, da v svetu ohranja občutek za drugega človeka.
Misli, ki ostanejo je knjiga za bralce, ki v poeziji iščejo bližino, mir in čustveno resnico. Je zbirka, ki jo lahko beremo po malem, znova in znova, ob trenutkih, ko potrebujemo nekaj, kar nas ne preplavi, temveč se nas tiho dotakne.
O AVTORICI:
Dr. Melita Moretti je avtorica pesniške zbirke Misli, ki ostanejo. Njeno ustvarjanje izhaja iz občutljivosti za človeka, odnose, bližino in tihe notranje pokrajine, v katerih se prepletajo spomin, hrepenenje, ranljivost in moč. V svojih pesmih ne išče velikih besed, temveč drobne, iskrene misli, ki se bralca dotaknejo nežno in ostanejo z njim tudi po branju.
Kot raziskovalka in avtorica strokovnih besedil je vajena natančnosti jezika, v poeziji pa to natančnost povezuje z mehkobo, čustveno odprtostjo in posluhom za tisto, kar pogosto ostane neizrečeno. Njena poezija bralca ne nagovarja glasno, temveč ga povabi k umiritvi, premisleku in srečanju s seboj.