Osebna pripoved je pripeta na dogajanje v zvezi z nadomestno materjo, dramatično pa se zaključi v prvih dneh agresije Ruske federacije na svobodno Ukrajino. Pripoved je tudi globok protest proti ruski agresiji in na jalovo moč svetovne skupnosti, ki te vojne ne zmore ustaviti. Glavni moški akter ob rojstvu sina v Kijevu pravi:
„Preklel sem vse tiste uradnike v OZN, ki sedijo za mizo ter na dolgo in široko razpravljajo, kako naj bi rusko agresijo ustavili. Kot kaže, nimajo nobene moči. Še naprej pa umirajo vojaki, bolničarji, civilisti, šolarji. Celo dojenčki v porodnišnicah. O, človek, kakšna zver, kakšna pošast, kakšen stvor si! Ali res nimaš niti koščka srca več!“
Zgodba je prepletena z najlepšimi verzi ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka, Prešernovega sodobnika: Pred več kot poldrugim stoletjem je zapisal:
„Ukrajina, Ukrajina, mati moja draga! Ko srce se nate spomni, me bridkost premaga!“