Nepozabno življenje

Rafko Irgolič je zagotovo eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih pevcev slovenske zabavne in narodne glasbe. Le kdo ne pozna njegovih, tako rekoč že ponarodelih, pevskih izvedb skladb, kot so Moj črni konj, Oh, Suzana, Deček s planine in drugih kavbojskih pesmi, pa tudi izjemno lepih domačih popevk, kot so Sivi zidovi starega mesta, Pred mano je poletje in Večer v planinah, pa v naše občutje prestavljeni Beli cvet, To je moj dragi dom, Čemu naj še živim ter seveda nepozabne narodne pesmi, kot sta Zabučale gore in Polje, kdo bo tebe ljubil, ter izjemne narodno-zabavne pesmi, kot so Dober dan, sonce, Titanic in Domovina?

Ob devetdesetletnici življenja Rafko bralcem v knjigi Nepozabno življenje razgrinja svojo dolgo in razgibano pevsko pot, med spomine pa prepleta tudi sladko-grenke izkušnje ter svoje poglede na zgledno družinsko življenje, ki sta ga stkala skupaj z ženo Nado.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Slovenci imamo radi pesem. Spremlja nas od zibelke do groba. Z nami je ob delu, ob praznikih, ob najbolj vnesenih in najbolj žalostnih trenutkih. Pesem je del nas. V naši duši odmeva na tisoče pesmi. Največ o ljubezni, o domovini, o ponosu in ponižanju, o sprejemanju in zavračanju. A v vseh primerih je naša pesem je izvirna, pristna, naša, neponarejena. Nekje iz daljave se v naši duši med mnogimi pesmimi vedno oglasi tudi glas visokoraslega mladeniča, prijaznega gospoda, čutečega človeka, pokončnega Slovenca. Glas Rafka Irgoliča.

Njegov glas se je prvič pojavil med poslušalci že pred več kot šestimi desetletji. A še vedno je tu, kot da bi včeraj potrkal na našo dušo, kot da bi se pred nedavnim dotaknil našega sveta, kot da se je že pred več kot pol stoletja za vedno naselil v naši podzavesti. Z njim vred občudujemo sive zidove starega mesta, z njim vred jahamo prek naših klancev v dolino Kolorada, z njim vred občudujemo lepoto in trpkost slovesa od domovine, z njim vred se veselimo zjutraj sonca in z njim vred padamo v mrak otožnosti in samospraševanja.

Glas Rafka Irgoliča je postal tako globoko vtisnjen v naš spomin, da je dovolj, če rečemo samo Rafko, pa že vemo, za kateri glas gre. Njegov žametni zven nam boža dušo, njegova toplina nas greje, njegova izpoved je tako mila in hkrati globoka, da se zlahka v trenutku poistovetimo z njo. Tako se nam zmorejo približati samo najboljši.

Zato pesem nikoli ne umre. Še posebno Rafkova ne. Z velikim navdušenjem jo je sprejela njegova generacija, dotaknila se je tako rekoč vseh nadaljnjih generacij, sprejemajo ga celo današnje, najmlajše. Samo najlepši glasovi, samo najbolj iskrene pripovedi, samo najlepša glasba, prepojena z najbolj prepoznavnimi glasovi, ostane za vedno med poslušalci.

Če pa je glas poplemeniten še z blagodejno in iskreno osebnostjo, s poštenim in delovno zanosnim človekom, z odprto in nepokvarjeno dušo, potem je lahko tudi pisni opis Rafkovega življenja in dela toliko bolj odprt, sprejemljiv, nezlagan. Z besedami se glasbe sicer ne da razlagati. Pesem je dragotina, ki jo vsak poslušalec samo občuti. Skladba je na hitro sprejeta ali pa za vedno utone v pozabo. A vendar se zdi, da je Rafkovemu glasbenemu fenomenu treba dodati še nekaj bolj ali manj razlagalnih besed. Njegovih besed, besed ustvarjalcev njegov pesmi in besed občudovalcev.

To pa je še en razlog več, da stopimo po njegovi življenjski poti, prisluhnimo verzom, ki nam jih podaja s svojim žametnim glasom, skušajmo odkriti lepoto glasbe, ki je bila napisana na kožo enemu najbolj priljubljenih slovenskih pevcev. Hkrati pa se pomuditi tudi ob njegovem osnovnem življenjskem poslanstvu, pri skoraj idilični zakonski ljubezni z življenjsko sopotnico Nad modrostih, ki jih človek pri devetdesetih zlahka in povsem nesebično stresa iz rokava. To pa lahko hkrati pomeni, a je Rafkova življenjska pot lahko tudi napotek za marsikoga, ki bi rad stopal po njej, pa še ni našel samega sebe.

Slovenci imamo radi pesem. Še posebej Rafkovo.