V njuno zgodbo pisateljica vpleta dve zgodovinski pripovedi: Soboljko, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdobe, in La Belle Annabelle, katere osupljiva lepota je v osmanskem haremu privabljala poglede. Različni ljudje, tri dobe, podobna bolečina — biti videna ali viden na napačen način.
Romaneskno tkanje najbolj prepoznavne turške sodobne romanopiske je prepleteno s slovarskimi zapisi in zgodbo o nenavadni predstavo čudakov, ki se je odvila v Istanbulu konec 19. stoletja. Duhovito napisan roman prevprašuje ustaljene kanone in se igra s pojmovanji lepote in grdote, kot bi bilo oboje Rubikova kocka.
Pisateljica v njem lahkotno preigrava vidike človeškega zaznavanja, potrebe po opazovanju in po tem, da smo videni, obenem pa na ganljiv način raziskuje škodo, ki jo lahko povzroči naša na videz nedolžna želja, da skozi pogled presojamo, sodimo in obsodimo soljudu. V dobi kričečih podob, umetne »inteligence« in velikih iluzij je roman še posebej aktualen.