Irvin D. Yalom (1931), najbrž najbolj znani živeči psihoterapevt in avtor mnogih knjig, nam v krajšem besedilu Poklical bom policijo izriše pretresljivo zgodbo o povojnih travmah. Ta dramatična zgodba vznikne med slavjem ob petdesetletnici zaključka študija medicine, ko ga nekdanji študijski prijatelj, prav tako judovskih korenin, po proslavi prosi za pogovor, saj očitno ne zmore več teže bremena, ki ga je od najstniških let nosil v sebi, ne da bi ga lahko z nekom podelil.
Kot na začetku pripovedi zapiše Yalom: »Čeprav sva izbrala različni specializaciji, on srčno kirurgijo, jaz pa zdravljenje zlomljenih src s pogovorom, se je med nama ustvarila tesna vez in vedela sva, da je doživljenjska.« Knjižica o tem, kako človek ne more ubežati svoji preteklosti.
»Yalom s svojim delom in knjigami ponuja sporočilo, ki pelje naravnost v srce psihoterapije: kako sprejeti in se spoprijeti z eksistencialnimi dejstvi, ki jih ponuja življenje. Zaposlen je z iskanjem smisla in s soočenjem s smrtjo ter z drugimi eksistencialnimi skrbmi, ki velikokrat ležijo onkraj dometa psihologije in psihiatrije. Meni, da se psihoterapija ni začela s Freudom, ampak s skupino pametnih ljudi, ki so razmišljali o človeških dilemah, ki spremljajo ljudi skozi življenje. Takšni ljudje so bili po njegovem mnenju tudi eksistencialni filozofi, Nietzsche, Schopenhauer in Spinoza.« – iz spremne študije Silvane Kokol in Marje Kuzmanić
##
