Skozi Barbarine opise začutimo dušo dežele in surovo pokrajino, začutimo drobne malenkosti, ki jih zazna oko, da se umirimo in prepustimo naravi. Skozi čredo divjih konj ponazori svobodo, ki jo ti skupaj z maloštevilnimi prebivalci odročnih vasic uživajo na teh otokih, tako posebnih in obenem tako skrivnostnih. Popelje nas v preteklost in nadaljuje v sedanjosti, v lepoti idilične pokrajine in majhnih vasic, vsaka s svojo značilnostjo, nekatere z legendo. Ves čas spretno prepleta resnično doživljanje in domišljijski svet. Ločnico med njima prepušča bralcem.
"Če to ni pravljični svet … Zeleni svet sredi Atlantskega oceana, nekje med Norveško in Islandijo, me je povabil v svet tišine in neokrnjene narave. Dotaknil se me je s svojo dušo in surovo, toda idilično pokrajino. To je raj za ljubitelje divje narave, raj za ptice in nešteto ovac. Raj za ljudi, ki iščejo mir." - Barbara Popit
MISLI IZ KNJIGE:
Dežela se te dotakne, tako ali drugače. Vedno znova, vedno drugače, vedno zanimivo, včasih strašljivo; ali pa lahkotno, lenobno in nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka, zato se prepustiš, da te vodi sama.
Lepota okolja se te dotakne in počutiš se kot ptica, ki svobodno leti nad veličastnimi otoki, ki gledalcem ponujajo zeleno barvo v nešteto odtenkih.
Prevzeta od lokacije, ki ponuja odmik od resničnega sveta, se ponovno zavem, kako krhka je narava in kako malo je potrebno, da jo človek uniči. Materialne dobrine, sla po denarju in oblasti so na žalost še vedno prisotne, ne glede na to, na katerem koncu našega planeta smo. Le redki so trenutki, ko ti je dano uživati lepoto narave v neokrnjenem okolju.
Hodim in hodim, torej živim svet divjine, svet hitrosti, svet neukročenosti, svet svobode.