Smrti ni: Črtice o vojni

Ne samo v tisti ruski literaturi, ki svojo osnovo črpa v vojaškem življenju, tudi v širšem literarnem smislu pomeni vojaška platonovščina enega izmed redkih in izvirnih pojavov izjemno pretanjene duhovne proze. Črtice o vojni so pazljivo in doživeto izpisane eksistencialistične povesti o junakih, mučencih in reševalcih življenja. »Uporniki so, ker ljubijo svoje otroke bolj, kot sovražijo Hitlerja«, je ob njihovem pisanju zapisal Platonov leta 1943.

Kot v uvodni besedi k črticam ugotavlja literarna kritičarka Natalija Vasilijevna Kornienko, so Platonova uvrščali v različne literarne struje, saj so ga imenovali realist, a tudi socrealist, nadrealist, postmodernist, utopist in tudi antiutopist, saj je v njegovem literarnem svetu mogoče najti lastnosti najrazličnejših stilov, poetik, ideoloških in filozofskih sistemov. Ne glede na to pa Platonov s svojim pisanjem premore svojevrstno poetiko spomina, s čimer je več kot izpolnil temeljno nalogo, ki jo ima po njegovem mnenju umetnost: »Spreminjanje estetike v etiko.«

Knjiga Smrti ni prihaja med slovenske bralce ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne.

O AVTORJU:
Andrej PLATONOV, (1899– 1951) je eden največjih ruskih prozaistov 20. stoletja, nekateri pa ga po njegovi izrazni moči primerjajo tudi z Dostojevskim. Njegova dela iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja so bila med Stalinovim obdobjem, ki je imel do njega zelo ambivalenten odnos, v veliki meri porinjena v ozadje, ponovno pa so se začela pojavljati v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Najpomembnejše njegovo delo je roman Čevengur, ki je bil v Parizu objavljen šele leta 1972, v slovenščino pa preveden leta 1994 (slovenskim bralcem je poleg tega v knjižni obliki dostopna tudi njegova zbirka kratkih zgodb Morje mladosti /1934, sl. prevod 2007/).

Zgodbe in romani Platonova izražajo vplive kolektivizacije in industrializacije na kmete. Njegov izvirni jezik spodkopava »uradno« pripovedništvo tega obdobja. Utopična proza, obarvana s krščansko simboliko ter satiro, prikazuje sovjetsko družbo v času socializma, zato so Platonova razglasili za anarhista in antikomunista. Med vojno, ko je veliko pisal – izbor njegovih izjemnih črtic pod skupnim naslovom Smrti ni je v pričujoči knjigi – je zbolel za tuberkulozo in umrl leta 1951. Čeprav je bil relativno neznan v času svoje smrti, je bil njegov vpliv na poznejše pisatelje precejšnji, aktualen pa ostaja vse do današnjih dni.