Strah in pogum - MV

Kocbekova knjiga Strah in pogum (1951) sodi med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Zbirka zajema štiri novele – Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda, Ogenj. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je bil tekom druge svetovne vojne izpostavljen skrajno srhljivim preizkušnjam. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil deležen ostrih napadov, bil politično obsojen in družbeno izobčen.

Nova edicija, ki izhaja v zbirki SANJE roman, prinaša spremno besedo Gorazda Kocijančiča z naslovom Strah in pogum za 21. stoletje – prvi kvartal, v kateri avtor opozori na relevantnost knjige v času poskusa uveljavitve novega svetovnega totalitarizma. Knjiga vključuje tudi študijo Andreja Inkreta, v kateri avtor podrobno dokumentirano predstavi dramatično dogajanje, ki je sledilo nastajanju in objavi knjige.

"Vedel je, da je prišel v precep med angele teme in angele luči in da bo prej ali slej propadel. Sunkovito se je dvignil in opotekel. Duhovni boj je prav tako neizprosen, če ne še bolj, kakor surovi boj med fizičnimi silami." (iz novele Ogenj)

MEDIJSKI ODZIVI:

»Kocbekov Strah in pogum nas – kot prava 'partizanska' akcija po končanem partizanstvu in proti njemu – tudi danes vabi k posnemanju, ne glede na nevarnost, ki se ji s tem morda izpostavljamo.« – Gorazd Kocijančič

»Pisava, ki izpričuje takšne duhovne resnice, je bila nevarna za komunistični ideološki monolit – in je še vedno enako nevarna za ideologijo »nove normalnosti«, saj ji v imenu vseh, ki so v njej šikanirani, zapostavljeni, izločeni in trpinčeni, na ves glas kriči: Ne moreš mi več do živega. Na dveh različnih straneh sveta stojiva. Moja nesreča je bliže resnici. Ti pa si raje varen kakor nesrečen, to je laž sleherne oblasti.« – Gorazd Kocijančič

»Kocbekova inovacija je drugačna: njegove novele so v bistvu moralitete – slika in refleksija človekove temeljne resnice – posamični njegovi junaki so eksemplarični part pro toto, ponazoritev in ilustracija tragične ambivalentnosti modernega zgodovinskega človeka ...« – Andrej Inkret v spremni študiji o Strahu in pogumu, objavljeni v knjigi In stoletje bo zardelo

»V Triglavski tiskarni so z delom pohiteli, konec poletja je Kocbek ekspeditivno končal korekturo in se že zgodaj jeseni, natanko 8. oktobra 1951, imel v rokah prvi, v usnje vezan izvod ... Prav po otroško se je razveselil: Ko sem ga takrat zagledal, sem bil njegove oblike, črk in usnja bolj vesel kakor takrat Tovarišije. Nisem mislil, da bodo novele dobile takšen notranji obraz, kot ga imajo danes. Niso še uravnotežene, vendar so izraz mojega gledanja resnice in doživljanja stvarnosti.« – Andrej Inkret v spremni študiji o Strahu in pogumu, objavljeni v knjigi In stoletje bo zardelo

»Po mojem bralskem občutku te štiri novele niso le estetsko relevantne in pomenljive za bralca, ki je sposoben hermenevtike »drugačnosti« (se pravi estetsko–duhovnega stika s svetovi, ki so nam že zgodovinsko ali življenjsko tuji), ampak so aktualne, ker pravzaprav nismo tako oddaljeni od »izrednega stanja bitij in stvari«, na katerega so se odzvale. Skratka, Strah in pogum po mojem govori tudi o našem času, o koncu prvega kvartala 21. stoletja. Čeprav je od 2. svetovne vojne minilo že skoraj 80 let, ob branju teh novel (vsaj nekateri) začutimo, da smo se znašli v podobnem položaju, kar z drugimi besedami pomeni, da je po našem mnenju Kocbek očitno znal prodreti do globinskih struktur družbenega dogajanja, ki se lahko v zgodovini ponovijo, in jih simbolično-narativno tudi izraziti.« – Gorazd Kocjančič, Strah in pogum za 21. stoletje