Teharske žive rane

HUDA JAMA

"Mami, danes bova umrli, a ne?" Še zadnjič sem pod prsti čutila obraz svoje mame. Njeno ihtenje je zastalo, morda zadnja solza ji je zdrsnila po obrazu. Mama, rada bi pomagala tvoji solzi, rada bila bi tvoja solza, zdrsnila z obraza in se stopila v smrt. Solza, ki sem jo čutila, je bila mehka, topla. Izžarevala je notranjost materinih misli, srčne notranjosti, bolečino, ki ni našla besed, ki bi smrt spremljale s tolažbo. O mati, uživati bi hotela v tvojem telesu. O bog, toliko trpljenja si mi namenil. Notranji klici so bili neukrotljivi. Telo se mi je vse bolj krčilo. Otrpnila sem. Nisem želela, da bi moji grobi nohti zasekali v materin obraz, povzročili še dodatno gorko kri. Kolen nisem več čutila in v grlu me je dušila bolečina duše. Močno je razjedala vse bolj slabo telo, ki se bo, upam da, kmalu zgrudilo pod njeno težo. Preberite več