Topologija zlatoroga

Večplastna, slogovno zgoščena zgodba postavi postavi bralca neposredno v središče večplastne zgodbe – bolnišnično sobo, kjer prvoosebnega pripovedovalca, poklicnega fotografa in do nedavnega uslužbenca oglaševalske agencije, izprašujeta psihiater in policijski inšpektor. Od tod bralec pa postopno lušči plasti dogodkov, ki so fotografa tja pripeljali. V grobih orisih: agencija s pretvezo fotoseanse pošlje fotografa navezat stik s skrivnostno Enio, eno redkih, ki naj bi imela natančne podatke o skrivnostni, komaj dostopni, a rajski gorski planini. V ozadju se namreč med agencijo, lokalnimi trentarsko-bohinjskimi veljaki in drugimi akterji trguje z dovoljenji za pozidavo osrčja Alpskega narodnega parka in bije boj za gradnjo počitniške vasice, ki bi udenarila planinsko idilo, kot se izkaže pozneje, pa gredo resnični interesi še mnogo dlje. Pred kuliso zelo otipljive zunanje stvarnosti se večina dogajanja odvije v protagonistu samem, v zametku njegove intimne prenove ob silovito doživeti ljubezni. Prav ljubezen ga napelje k prevpraševanju lastnega življenja in dejanj in ga, na simbolni ravni prek ponavljajočih se motivov zrcalnosti ter odnosa med resničnostjo in podobo, postavi pred njegov lastni odsev. Pri tem se tako Enia, ženska iz mesa in krvi, kot mitološki zlatorog ponujata kot privid ideala, kot nenehno izmikajoča se možnost drugačnega, boljšega, čistejšega.