»V Afriki čas drugače teče, vendar nismo prepričani, če res počasneje. Dnevi so se hitro spreminjali v tedne, ti pa še hitreje v mesece, in kot bi trenil, so minili že trije. To je bila izkušnja, ki nas je za vedno zaznamovala in nam dala spomine, ki jih bomo vedno nosili s seboj. Čeprav smo tudi mi pustili svoj pečat v Zambiji, so ga v naših srcih pustili tudi vsi srčni ljudje Nangome, ki so nas sprejeli medse in v tako kratkem času postali naša druga družina.« - Člani odprave
"Poučno. Humorno. Zanimivo. Predvsem pa knjiga daje poklon zdravniškemu poklicu in obenem bralca prežame s ponižnostjo in hvaležnostjo, da živimo v tem okolju." - Petra Škarja
ODLOMEK IZ KNJIGE:
Peljemo se v tišini. Kam so šli dnevi? Trije meseci se slišijo tako veliko, pa vendar se zdi nepravično, da nam je bilo dano samo toliko dni skupne poti z ljudmi iz te majhne vasice. Hkrati se zdi, da smo doživeli toliko – v bolnici, kjer smo se učili drug od drugega, v hiški, kjer smo igrali družabne igre, jim privzgojili ljubezen do domačih živali in imeli kar nekaj poznih večernih zabav z dolgimi pogovori.
Pa vseeno je bilo časa premalo, da bi lahko rekli, da smo se naveličali igrati biljard ali dr. Phirija hecati, da je manjši od vseh nas. Ravno smo se navadili, da se obrnemo ob vzdevku »little lady« (mala dama), kakor nas je naslavljal, pa že gremo?! Zdi se nepravično, da je ta mehurček časa dolg le tri mesece.
Sem pa nekje nekoč prebrala, da si ljudje lahko damo neskončnost v končnosti časa. In prepričana sem, da bo v nas še dolgo odmeval njihov smeh in da bomo še dolgo uporabljali njihove fraze, kot so »sorry, sorry, sorry, mum« (oprosti, oprosti, oprosti, oprosti, mami) in »ka-boom«. V medicinskih primerih, ki jih bomo videli doma, bomo videli tudi Nangomo, kjer smo se z njimi morda prvič srečali. Morda ne bodo poleg nas, bodo pa z nami kamorkoli gremo in karkoli bomo počeli. Dokler se za nas ne odpre ponoven mehurček neskončnosti v času. Vemo, da se bo.