Zgodba iz obmejnih krajev severne Primorske spretno pregiba meje med resničnostjo in fikcijo, med legendo in spominom, v razbiranju razlik med vsiljeno in pravo identiteto. Volkuljin sin odrašča v surovem okolju tridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je po teh krajih fašizem že dodobra razpasel. Naslov se navezuje na volkuljine sinove, fašistično organizacijo, ki je novačila otroke med šestim in osmim letom starosti, lahko pa ga razumemo tudi dobesedno, saj mali Srečko morda ni čisto tak kot drugi otroci …
***
»Spomini niso nevtralni. Ne tisti, zapisani v knjigah, niti niso nevtralne besede, ki jih izbiramo, da o njih pripovedujemo. Roman Volkuljin sin ne pripoveduje le o zgodovini, čudežih in čarovnijah, o človeških, ne (več) človeških ali nečloveških bitjih, ki se potikajo med hribom in dolino, med gozdom in vasjo, temveč ubeseduje kolektivne prakse različnih oblik odpora ter prostore, v katerih si je možno zamišljati nove skupnosti.
Volkuljin sin se umešča v niz novih zgodb o nelagodnem zgodovinskem obdobju. Objava romana v slovenščini ni samo založniško dejstvo, temveč delček v mozaiku evropske odporniške književnosti.«
(Luca Meneghesso, odlomek iz spremne besede)