Njegovo raziskovanje se osredotoča na osebni in intelektualni razvoj Rafaela Lemkina in Herscha Lauterpachta, ki sta istočasno, a vzporedno zasnovala ideje o »genocidu« in »hudodelstvih zoper človečnost«, oba pa sta, ne da bi se poznala, študirala na isti univerzi z istimi profesorji v t. i. ukrajinskem Parizu – ki je zgolj v desetletju po prvi svetovni vojni kar štirikrat zamenjal oblastnike in se je po vrsti imenoval Lemberg,
Lwów, Lvov ali Lviv. V prepričljivem prepletu spominov in zgodovine avtor tako sestavlja življenjski zgodbi očetov sodobnega gibanja za človekove pravice, obenem pa sledi tudi osebnim družinskim spominom, s katerimi poglobljeno in mestoma ganljivo odstira skrivnostno zgodbo svojega dedka. Zgodbe se nazadnje združijo v Nürnbergu, kjer so oktobra 1946 obsodili Hansa Franka, generalnega guvernerja okupirane Poljske. Vrnitev v Lemberg, med drugim proglašena tudi za Guardianovo zgodovinsko knjigo leta, je močna meditacija o tem, kako spomin, zločin in krivda puščajo brazgotine skozi generacije.
"Sonce je ogrevalo vodo, ob drevesih pa mi je pogled šinil navzgor, stran od ločja, v modro nebo. Takrat sem, za kratek trenutek, razumel."