Govorica najvišjih gora

"Kaj nam lahko povedo visoke gore? Ali sploh lahko »govorijo«? Jih lahko kdo sliši? Morda celo vidi? Vse to se sprašujemo, ko se poglobimo v branje, ki nam ga prinaša terapevtka Nataša Pergar. Nataša se je med leti 2003 in 2005 udeležila treh alpinističnih odprav v Nepalu in Pakistanu kot članica ekipe alpinista Tomaža Humarja. Njena »naloga« ni imela prav ničesar alpinističnega, je pa bila nepogrešljiva pri svetovanju Tomažu o razpoložljivosti gora, ki se jih je loteval. Nataša ima sposobnosti videnja nekaj več, kot je dano navadnim ljudem. Lahko vidi človekovo energijsko telo, na odpravah pa se je preizkusila tudi v videnju najvišjih gora. Ob branju se boste prepričali, da je imela kaj videti, pri čemer pa je imel surovi svet, daleč od civilizacije in običajne komfortnosti, ki smo je vajeni v našem tehniziranem svetu, velik vpliv tudi nanjo, saj se mu je le stežka privadila. Da jo je surova narava sprejela in da se je sama vklopila vanjo, se je morala zazreti še v svojo notranjost, v svojo nezavedno sfero, ki je skrivala tudi travmatične skrivnosti.

To je zgodba o Nataši, o njenem dojemanju sveta, ki je viden in neviden in o visokih gorah, s katerimi se do takrat še ni srečala in se verjetno tudi ne bo več. Je pa tudi zgodba o prijateljstvu s Tomažem, s katerim sta si vzajemno dajala in prejemala in ta vez – kot boste lahko prebrali – se s Tomaževim odhodom s tega sveta nikakor ni končala. Čudovita gorska narava nima lepot le na zunaj, pač pa tudi navznoter. To nam govori Nataša v Govorici najvišjih gora. Vredno branja in poglobitve."

20. maj 2020, Vladimir Habjan, urednik

Trda vezava, 15,0 x 22,5 cm, 160 strani.

IZ UVODA:

Zaprla sem oči in poizkušala ujeti zvoke, ki so prihajali iz narave. Vame se je naselil popoln mir, misli so odšle, občutek jaza je odšel. Nenadoma me je začelo silovito tresti in trenutek zatem sem zaslišala glas, ki je rekel: »Kdaj misliš napisati knjigo o odpravah?«

Po temeljitem pregledu zapiskov sem razumela »glas«, ki me je nagovoril. Po pogovoru z alpinisti Stipetom Božićem, Alešem Koželjem, Ladom Ogrinom, Tomom Drolcem, našo zdravnico na odpravah dr. Ando Perdan in fotografom prve odprave Arnejem Hodaličem sem dobila podporo za pisanje knjige in bili smo si enotni v tem, da še vedno vsakdo izmed nas ohranja spomin na Tomaža, ki se nam je s svojo pristnostjo in srčnostjo za vedno zasidral globoko v srce.

RECENZIJA BUKLA:

Novembra 2019 je minilo že deset let, odkar se je v Himalaji smrtno ponesrečil Tomaž Humar. Pustil je neminljivo sled kot alpinist in človek, ki je znal svoja spoznanja ob podvigih ubesediti in približati nam, ki verjetno nikoli ne bomo priče takim vrhunskim podvigom na meji človeških sposobnosti. Nataša Pergar, Tomaževa pomoč v času njegove noči duše, ko se je v domači hiši tako poškodoval, da bi skoraj ostal na invalidskem vozičku, je bila priča in tudi akterka v kasnejših Humarjevih odpravah – še več, pomagala mu je, da se je lahko vrnil v svet svojih vršacev.

Njen pogled na Tomaževe odprave je drugačen, saj nam skozi oči bioenergetičarke in Tomaževega avričnega polja in drugih članov odprav pokaže, kako se lahko skozi energijo živih in neživih bitij (npr. avre gora) soočamo s seboj in mejami v nas ter jih spoštujemo in presegamo. Knjiga je zanimiva za ljubitelje vrhunskega alpinizma, nagovarja pa pravzaprav nas vse v smislu, da je najprej treba na pot lastnega samoraziskovanja, soočenja in reševanja težav ter sprejemanja sebe, da bi se popolnoma samouresničili, da ne bi bili samo plezalci, ampak tudi plezani, kot pravi avtorica za Tomaža – da bi se zlili z goro in da bi nas ta popolnoma sprejela.

Sabina Burkeljca, Bukla 154

O AVTORICI:

Terapevtka Nataša Pergar je svoje življenje posvetila tistim dejavnostim, ki so ljudem v pomoč; v želji po doseganju zavedanja, višje zavesti in zdravja. V knjigi ji sledimo vse od daljnega leta 1995, ko je v Katmanduju prvič srečala Tomaža Humarja, skozi pomoč pri njegovih hudih poškodbah vse do okrevanja in do njegovih treh odprav, ki se jih je udeležila. Pri tem se nam razkrije njun odnos, ki je sprva učitelj-učenec, ker pa je bil Tomaž zelo dojemljiv tudi za nezemeljska področja, se je odnos preoblikoval v učitelj-učitelj. Za Pergarjevo so bile odprave v tuj, odročen in človeku prav nič prijazen svet, ki je izhodišče za vzpone na najvišje gore, nekaj popolnoma novega in se ga zlepa ni mogla navaditi. Zaradi stresnega in neprijaznega okolja se je bila primorana ozreti v svojo notranjost in razrešiti travme iz preteklosti, ki so bile zasidrane na nezavedni ravni. Dežela pod himalajskimi vrhovi je ponudila precej več kot le lepe razglede.