Nobenega prijatelja razen gora - MV

Še več: proti avtomatiziranemu korporatokratskemu delovanju Kiriarhičnega sistema, abstraktne entitete, ki v nedogled prizadeja trpljenje, njen dejanski podaljšek pa je slehernik, ki, yessir, le izpolnjuje ukaze. Sistem kot hobotnica, ki steguje lovke po vsej Zemlji. Z vrsto literarnih nagrad ovenčana knjiga Behrouza Boochanija je pretresljivo aktualno branje v času, ko se naši domovi v strahu pred nevidnim sovražnikom spreminjajo v zaporniške otoke, planet pa v velikansko nadzorovano kaznilnico.

Behrouzovo delo je odločen ne slehernim poskusom zasužnjitve, tudi »Veliki ponastavitvi« (The Great Reset), ki jo »veliki šefi« človeštvu pridigajo s svetovnih odrov. Behrouz, mojster grozljivega nadrealizma sodobne človeške realnosti, s svojim pričevanjem ustvarja novo občutljivost, znanje in filozofijo, s katerimi je moč ne le polno dojeti delovanje sodobnega globalnega kolonializma, temveč ga tudi razkrinkati in presegati. Pred nami je suvereno literarno delo, ki prerašča vsakršne žanrske omejitve.

Kdor si želi prenašati manj trpljenja, mora živeti kot Govedo. Jesti. Spati. Ne postavljati nobenih vprašanj.
Sistema ni mogoče razumeti. Celo pazniki so nevedni. Ne smeš se upirati. Samo podredi se moči pravil in predpisov.

Mehka vezava, 15,0 x 23,5 cm, 320 strani.

MEDIJSKI ODZIVI:

"Naša vlada je uklenila njegovo telo, toda njegova duša je ostala duša svobodnega človeka ... Velik pisatelj našega časa." – Richard Flanagan, avstralski pisatelj
"Avstralija je za begunce na otoku Manus zgradila pekel. Sramota nas bo vse preživela." – Richard Flanagan, avstralski pisatelj, Guardian

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Od kod prihajam? Iz dežele rek, dežele slapov, dežele starodavnih spevov, dežele gora. Boljše bi bilo reči, da sem se spustil z vrhov. Tam zgoraj sem dihal čist zrak. Tam zgoraj sem se smejal. Tam zgoraj sem svoje lase prepustil vetru. Iz male vasi, ki je stala sredi gozda starih kostanjelistnih hrastov. V preteklosti smo bili utrujeni od vojne. Bojni sloni iz sosednjih držav so se odločili dolga leta bojevati znotraj naše živahne in bujne plantaže. Divjali so s svojimi težkimi nogami in nabreklimi trebuhi, vse so zdrobili pod seboj.

Tista vojna ni bila naša vojna. Tisto nasilje ni bilo naše nasilje. Tisti teater vojne ni nastal v naši produkciji. Vojna ni bila zaželena. Katastrofa z neba kot kakšna lakota. Kot kakšen potres. Moja mama je vedno vzdihnila in imela navado reči: .Fant moj, na ta svet si prišel v času, ki smo mu rekli leta bežanja in pobega.. To je bila vsakdanja fraza v tistih mizernih letih. V času, ko so se ljudje v strahu pred bojnimi letali zatekali v gore. S seboj so jemali vse, kar so imeli in lahko odnesli. Zatočišče so našli v gozdovih kostanjelistnega hrasta. Imajo Kurdi sploh kakšnega prijatelja razen gora?