Zgodovina slovenskega stripa 1927-2017

Malo je primerov v svetu, da bi se stripovska zgodovina nekega naroda začela z neodvisnim, v bistvu ilegalnim, družbenokritičnim in protirežimskim levičarskim stripom, kot se je to zgodilo na Slovenskem s Smrekarjevimi in Bambičevimi deli. Na začetku dvajsetega stoletja je Hinko Smrekar v humorističnem časopisu Osa objavil serijo smešnic v več slikah, ki so bile z glavnim junakom, debelim požrešnim in pohlepnim župnikom, naperjene proti domačim klerikalcem in katoliški cerkvi nasploh.

Leta 1914, na predvečer Velike vojne, je narisal satirični protostrip Izjemno zanimiv primer elefantiaze, s katerim se je ponorčeval iz nemškega nacionalizma, moralizma in malomeščanstva, po koncu svetovne morije pa je izdal bogato ilustrirano protimilitaristično knjižico Črnovojnik s satiričnim in hudomušnim opisom svojih vojaških zgod in nezgod, ki jih je svobodomiselni in narodnozavedni Smrekar preživel po zaporih in norišnicah.
V času fašizma pa je Milko Bambič leta 1927 v tržaškem Našem glasu objavil alegorični strip Zamorček Bu-ci-bu o črnskem kralju, ki je s svojo aroganco in netoleranco popeljal svoj rod v propad. Oblast je v stripu videla prispodobo Mussolinija in fašizma, zato ga je po štirih nadaljevanjih prepovedala. Tu se konča legenda in začne zgodovina. Zgodovina slovenskega stripa.

Prelistajte notranjost knjige >>

Trda vezava, 21,5 x 30,5 cm, 232 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Striparski ustvarjalec Iztok Sitar je že s prvo izdajo Zgodovine slovenskega stripa, ki je izšla pred natanko desetimi leti, in s kas nejšimi članki ter zbornikom To je orožje! nakazal, da se razvija v enega najbolj artikuliranih poznavalcev stripovske preteklosti in sedanjosti. Nova izdaja ne prinaša le nove naslovnice (v živahnih tonih jo je naslikal Matej Kocjan), temveč gre za na novo postavljeno vsebino z nadgrajenimi besedili, ki se razširijo v dodatnih sedemdeset strani velikega formata. Temu je tako, ker je raziskovalec zakopal še globlje v preteklost (po novem kot prvi stripovski izdelek veljajo celostranske zasmehovalne table Hinka Smrekarja z začetka prejšnjega stoletja), poleg tega pa je ravno v zadnjem desetletju slovenski strip doživel novo popularizacijo in nesluten razmah. Sitarjeva vmesna branja in razmiš ljanja, ki bodo kmalu izšla v zbirki esejev z naslovom Kako je Jaka Racman postal fašist, so dodatno izostrila njegov pogled na stripovsko zgodovino, zato se v knjigi vse bolj naslanja na spoznanje, da je bil v slovenskem prostoru strip najprej povezan z idejnopolitičnim uporom, kasneje pa tudi z razkrivanjem tega, kar je družba pometla pod preprogo.

V obravnave posameznih ustvarjalcev so vključeni tudi njihovi zadnji izdelki, ki so pri mnogih seveda najzrelejši, poleg tega pa so uvodni portreti zdaj dosledno ilustrirani in med njimi ni več najti fotografij. Malce zmede je še vedno z definicijami generacij striparjev, saj v tretjo štejemo ustvarjalce, rojene v začetku šestdesetih let, v četrto pa rojene sredi osemdesetih let, medtem ko najdemo vmes široko polje stanovitnih risarjev, zato bo potrebno še nekaj let ali desetletij, da se definicije ustalijo. Razveseljiva je dopolnitev poglavja Ženske v stripu, kjer vse bolj uveljavljena imena (Samira Kentrić, Tanja Komadina, Saša Kerkoš itd.) dajejo up, da bo naslednje desetletje prineslo tudi več zgodb izpod ženskih prstov. Skratka knjiga, ki vas bo z razkošno črno-belo galerijo in s sugestivnim ovitkom hipnotizirala takoj, ko jo boste prijeli v roke: preprosto morali jo boste imeti!
(Žiga Valetič, Bukla 137)