Ljudska pripoved pod lipo domačo

Naše ljudstvo si je v dolgi, težki zgodovini pisalo svojo lastno kroniko – zapisalo jo je v pripovedi, ki so prehajale iz roda v rod. V teh pripovedih je ljudski odziv na zgodovinske dogodke. Iz pripovedi izvemo, da je v antičnih časih Jazon s svojimi junaki zgradil Emono, da je naše prednike v našo deželo menda pripeljalo ajdovo zrno v času preseljevanja narodov. V fevdalni dobi so nastale pripovedi o krutih graščakih, v temni turški dobi je ljudstvo v pripovedih našlo svetle junake, kot so Peter Klepec, Miklova Zala, kralj Matjaž.

Ljudske pripovedi vedno nosijo s seboj zrno resnice, čeprav te resnice ne najdemo vedno v sami zgodbi. Včasih je skrita v opisih poti, v tabujih, v načinu življenja in verovanja v starih dneh, vedno pa je resnica, ki jo prinašajo ljudske pripovedi, stehtana na občutljivi ljudski tehtnici, ki tehta dobro in zlo.

Naši predniki so si v okviru svojega znanja tudi razložili nastanek gora, voda in mest. Tudi te pripovedi so dragoceno sporočilo iz časov, do katerih zgodovinska znanost ne seže.

Dušica Kunaver, prof. angleščine in ruščine v pokoju iz Ljubljane

Dušico Kunaver mnogi poznamo kot zbiralko ljudskega izročila. V zakladnici njenih knjižnih objav so ljudske pesmi, pripovedke, reki in legende, tudi življenjepise najdemo vmes. In vendar je to le sad drugotne, lahko bi rekli ljubiteljske dejavnosti, medtem ko je poklicna pot Dušice Kunaver izpolnjena s poučevanjem angleščine, z oblikovanjem izvirnih učnih gradiv, vključevanjem staršev v učenje jezika in z ozaveščanjem etičnih vidikov poučevanja.