V zbirki esejev Orhan Pamuk izčisti tehtno in provokativno teoretsko okovje in ga nadgradi z osebnim izkustvom pozornega branja. Pamuk se nasloni na znamenito Schillerjevo premiso spontane in, na drugi strani, reflektirane pisave – nato razvije postopek pisateljske nadstavbe in nas pospremi na razgibano pot, kjer se srečujemo z nobelovčevimi (pri)ljubljenimi romani, ki so ga na edinstveno strastven način dogradili v romanopisno veličino.
V risu sapo jemajoče svobode in samozavedanja Pamuk raziskuje osredek pripovednega postopka in drugo za drugo odstranjuje koprene skorajda metafizičnega zaupanja v stvariteljsko moč literature – medtem nas kuratorsko vodi po nadzemnih rovih velikih pripovednikov svetovne književnosti.
Mehka vezava, 113 strani.
##