Orhan Pamuk

Je vodilni romanopisec turške postmoderne literature in eden najbolj branih pisateljev v Turčiji, njegova priljubljenost po svetu pa iz leto v leto narašča. Leta 2006 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Prejel je tudi vrsto drugih mednarodnih nagrad in priznanj, med drugim nagrado Légion d’Honneur, nagrado Normana Mailerja za življenjsko delo, nagrado Sonning, mednarodno literarno nagrado IMPAC Dublin in nagrado za mir nemške knjižne zbornice. Njegove knjige so prevedene v več kot šestdeset jezikov. Pamuk je častni doktor več univerz in častni član akademij širom sveta.

Rojen v premožni družini v Istanbulu. Izobraževal se je na ameriški visoki šoli Robert College v Istanbulu, zatem je nekaj let obiskoval predavanja arhitekture na Istanbulski tehnični univerzi. Leta 1974 se je odločil za pisateljevanje. Njegov prvi roman Karanlik ve Işik (Tema in svetloba) je bil soprejemnik nagrade Milliyet Press Novel Contest (1979). Z Belo trdnjavo (Beyaz Kale, 1985) se je v Turčiji tedaj že dodobra uveljavljeni Orhan Pamuk vpisal v mednarodno bralsko zavest: leta 1990 je zanjo prejel Independent Award for Foreign Fiction. Sledili so romani Kara Kitap (Črna knjiga, 1990), Yeni Hayat (Novo življenje, 1995), ki velja za »najhitreje prodajano« knjigo v turški zgodovini, Benim Adim Kirmizi (Ime mi je rdeča, 2000) in Kar (Sneg, 2002), njegov najnovejši, težko pričakovani roman pa nosi naslov Muzej nedolžnosti.  Pamuk je tudi avtor knjige esejev Öteki Renkler (Druge barve, 1999) in avtobiografskega dela Istanbul  - Spomini mesta, ki je odločilno nagnilo tehtnico proti Nobelovi nagradi.  Knjige Orhana Pamuka so prevedene v več kot štirideset jezikov, v slovenščini imamo doslej Belo trdnjavo (Sanje), Ime mi je rdeča (Mladinska knjiga), Sneg (Sanje), Istanbul - Spomini mesta (Sanje).

Pamuka ne cenijo le kritiki, ampak tudi bralci: s svojimi tekočimi, napetimi zgodbami nagovarja široko občinstvo, zahtevne bralce pa z literarno kvaliteto in poglobljeno obravnavo najrazličnejših tem od otomanskega slikarstva preko radikalnega islamizma do vprašanj umetniškega ustvarjanja. Kompleksno turško izkušnjo izpisuje v zahodnim bralcem domači govorici postmodernistične estetike. V Turčiji uživa ugled pomembnega komentatorja družbenih tem, čeprav se ima sam za "čistega" pisatelja (ki pa se pogosto oglaša v medijih, zlasti glede kurdskega vprašanja, svobode izražanja - med prvimi je podprl Salmana Rushdieja, ko ga je zaradi Satanskih stihov doletela znamenita fatva - in, kar je najbolj razvpit primer, glede armenskega genocida, zaradi česar mu je pred časom celo grozil sodni proces).

Njegove romane so poskušali označiti s pomočjo primerjav z najrazličnejšimi mojstri dvajsetega stoletja, od Kafke preko Eca do Calvina. V vsakem primeru je Orhan Pamuk imeniten pripovedovalec, vešč zgodbar, ki se je učil iz različnih pripovednih tradicij, predvsem pa je našel, kot vsak dober romanopisec, svoj lasten, nezamenljiv glas.

"Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoster ... pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem ... Pisateljeva skrivnost ni navdih - za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja - ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor - izkopati vodnjak s šivanko - se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje."
- Orhan Pamuk