Verjetno najbolj izrazita značilnost njegovih del je namreč naravno prehajanje med različnimi zvrstmi, pripovedjo, izpovedjo in esejistiko, ki se pojavlja v vseh njegovih knjigah, pa naj bodo to romani ali pesniške zbirke. Pesem je namreč povsod, kot ugotavlja Šarotar, še najraje pa v tišini in samoti, kjer se pogosto znajde tudi njegov lirski subjekt. Njegovi opazovalci so samotne figure ali zgolj silhuete človeka, ki pa so jasno osredotočene na tisto nekaj, kar nas čaka za obzorjem ali meglo.
Tisto, kar je kljub navidezni izmuzljivosti najbolj polno pomena – duša, beseda, glas ali zgolj veter, ki prinaša neznano. In morda se Šarotar v pričujoči zbirki zato vrne k osnovnim delcem neznanega, abecedi, ki je bila naš prvi stik s pisanim jezikom, prvi kalup za vse doživeto in vtisnjeno v naše življenje. No, ali pa si upamo s Šarotarjem vstopiti še dlje, k prvem od vseh jezikov, k narečju. Nekaj narečnih pesmi na koncu knjige lahko zato beremo kot srčiko celotne zgodbe med zemljo in morjem – to je tisto, iz česar vse izvira, kar nas vzpostavlja kot duše, ki potrebujejo jezik, ki potrebujejo pesem.