"Kocbekova partizanska poezija se bere kot osebna bivanjska kronika slovenskega osvobodilnega boja in revolucije. Zato so te pesmi pristna lirika, pravo nasprotje angažirane borbene pesmi, ki jo je terjal boj in jo je Oton Župančič zahteval kot pesem »za vsakdanjo rabo«. Prav s to poezijo, ki je Kocbek zavestno ni objavljal med vojno, pa se dopolnjuje enostranska zgodovinopisna podoba naše herojske, a tragične zgodovine. Te lirične izpovedi je pisal zase. Dojemal jih je kot zatočišče pred nasiljem vojne, kot duševno olajšanje bremena, ki ga je nosil pogumno in zavestno kot propagandist osvobodilnega boja. Nam, ki beremo te pesmi, pa ga razkrivajo v njegovi celoviti podobi, tudi kot človeka in ustvarjalca, ki je zmogel sredi krute zgodovinske stvarnosti ohranjati enovitost svoje osebnosti." – Peter Kovačič Peršin (iz spremne besede)
"Tokrat nismo obkroženi z bajoneti in mitraljezci ljudomrznežev, pač pa smo obkoljeni s tehnologijami, ki delujejo v interesih svečenikov religije kvantitatizma – sodobnega ljudomrzništva, ki ne dvomi o tem, da je merljivo, izmenljivo, prodajljivo in vodljivo vse – vključno z resnico, spoznanjem, s spoznavnimi možnostmi, življenji in usodami posameznikov, skupnosti, celotnih ljudstev, vključno z njihovimi mislimi, občutki in sanjami." – Rok Zavrtanik (iz spremne besede)
"Zato pristopi in na prestol sedi, slovensko ljudstvo, in začni oblast, pravično v delih, videnjsko v besedi, in bodi drugim ljudstvom vzor in čast!« Globok poklon pesniku, čigar melodija, ritem in glas nam tudi danes, ko smo – podobno kakor pesnik v svojem času – obkroženi z demoni, pomagajo, da ohranjamo in branimo svojo človečnost, svojo nrav, svoj etos, glas svojega srca." – Rok Zavrtanik v spremni besedi
Pridi, milostni navdih, posnovi
se v besedi! Pridi, dobri duh!
Spregovori, stih! In rima, ulovi
grozo časa, večnosti posluh!
V meni se odpirajo svetovi.
