Rožengrunt

Mateja Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, posveča pa se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama, se je v monografiji Rožengrunt lotila ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama.

V njej obravnava skoraj trideset primerov nasilja, ki ga kontekstualizira, analizira in razlaga. Avtorica Mateja Ratej je ob tem pojasnila: »Po pisanju politične biografije Antona Korošca je bil Rožengrunt, ki obravnava žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah, naravno nadaljevanje mojih raziskav medvojne slovenske družbe z večinskim kmečkim prebivalstvom. Kmečki delavci in delavke so bili najrevnejša kategorija slovenskega prebivalstva in slepa pega Koroščeve politike.

Ker je tedanja strankarska politika opustila skrb za kmečki prekariat, se je ta v desetletju pred drugo svetovno vojno množično priključeval ilegalnemu komunističnemu gibanju, medtem ko je revne štajerske predele zajel val hitlerizma.« Delo ni le kronologija ali popis dejanj, temveč pretanjena študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov, dopolnjenih z dodatnimi viri, kar je pripomoglo k ustvarjanju širše slike o kompleksnosti umorov in razlogov zanje – ti so seveda tudi družbeni, politični, socialni.

Avtorica Mateja Ratej je dodala še: »Presenetljivo so bile v tridesetih letih 20. stoletja v okoliščinah ekonomske krize, ki je pritiskala zlasti na kmeta, na področju mariborskega okrožnega sodišča protagonistke umorov ali ubojev zakonskih partnerjev v več kot šestdeset odstotkih ženske. V pogojih družbeno polno podprte patriarhalne podrejenosti ženskega spola so se lahko kmečke delavke osvobodile družbene, ekonomske, telesne in čustvene odvisnosti od svojih partnerjev, ki jo je utemeljeval obstoječi (katoliški) družbeni ustroj, edinole s skrajnim nasiljem za vsako ceno.

Enako kot druge reči v zgodovini človeštva tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka. Pristati na tezo o ženski žrtvi per se pomeni ne le odvzeti dostojanstvo tisti polovici človeštva, iz katere se fizično rojevajo nove generacije ljudi, temveč pomeni ženski odvzeti tudi človeško naravo.« Še eno delo, ki razkriva pozabljene zgodbe, ki so še kako pomembne za razumevanje naše družbene preteklosti in sedanjosti.