To je prva težka naloga poezije. Druga pa je na malem prostoru povedati čim več s čim bolj izbranimi besedami, podrediti askezi jezik, ki je sicer naklonjen šopirjenju in bohotenju, zagospodariti nad njim in ga obravnavati kot golo sredstvo, kot dober kramp za iskanje skritega zaklada. In točno tako piše Ristović.
Njene pesmi beležijo spremembe tega sveta in tisto, kar te spremembe povzročijo v krhkem lirskem subjektu, pesmi pa ostanejo pričevanje izdvojenih, privilegiranih, posebnih trenutkov, ki magično delovanje jezika spreminjajo v nekakšen ohranjen čas.
"In ne veš, ali je to veselje ali strah. Mogoče pa je oboje."
O AVTORICI:
Ana Ristović (1972) je srbska pesnica, esejistka in prevajalka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu. Objavila je več pesniških zbirk, med njimi Snovidna voda, Uže od peska, Zabava za dokone kćeri, Život na razglednici in Oko nule. Za svoja dela je prejela več nagrad, med njimi nagradi Branka Radičevića in Milice Stojadinović ter nagrado Hubert Burda. Piše tudi eseje in literarno kritiko ter prevaja iz slovenščine v srbščino – doslej je prevedla več kot 20 sodobnih proznih in pesniških del. Njen poetični jezik je prepoznan po subtilnosti, ironiji in globoki čustveni refleksiji. Živi v Beogradu in je aktivna članica kulturnega in literarnega prostora Balkana.