Košarica je prazna
V pretresljivi knjigi Upor telesa: telo terja resnico Alice Miller raziskuje nevidne posledice otroške zlorabe in zanemarjanja, ki se kasneje v življenju lahko izrazijo kot bolezen, depresija ali samouničevalno vedenje. Telo ne pozablja – skozi simptome in bolečine terja resnico. Ta knjiga je klic k poštenemu soočenju z lastno preteklostjo kot edini poti k resničnemu ozdravljenju. Preberite več
| Knjiga avtorja: | Alice Miller |
|---|---|
| Založba: | Chiara |
| Leto izida: | 2025 |
| Vezava: | Mehka vezava |
| Dimenzije: | 23 x 15 cm |
| Število strani: | 170 |
| ISBN: | 9789617205497 |
za naročila nad 40 €.
Naročila oddana do 12.00 odpošljemo isti dan.
98 % izdaj je na zalogi.
Alice Miller v tej knjigi, ki je prvič izšla leta 2004, obravnava povezavo med čustvovanjem in boleznimi posameznika. Ob bolezni, depresiji, odvisnosti od drog, anoreksiji itd. gremo skozi notranji konflikt med tem, kar čutimo, in tem, kar bi radi čutili. Na eni strani se odziva naše telo, ki ohranja spomin na našo preteklost in zlasti na morebitno neprimerno ravnanje naših staršev v otroštvu; na drugi strani sta dejavna tudi naš um in volja, pogojena s tradicionalno moralo in vzgojo, da moramo ne glede na vse ljubiti in spoštovati te iste starše. Alice Miller na tej točki utemeljeno zavrača četrto božjo zapoved - Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Starši, ki svoje otroke zlorabljajo, si ne zaslužijo njihovega spoštovanja.
Avtorica s številnimi primeri – predvsem iz življenj znanih pisateljev, kot so F. M. Dostojevski, Franz Kafka in Virginia Woolf, podobno pa bi lahko pripisali tudi nekaterim vrhunskim športnikom – prikaže včasih dramatične posledice tega konflikta, a tudi poudari, da obstajajo rešitve.
Ni nam treba biti »dobri« otroci svojih staršev, če so nas ti prizadeli in še naprej izvajajo čustveno izsiljevanje. Naša odgovornost je, da smo pozorni na opozorilne signale, ki nam jih pošilja naše telo. Na tej zahtevni poti poglobljenega opazovanja zgodovine odnosov s starši nas vodi upanje, da se bomo rodili v pristno notranjo svobodo.
Ta knjiga je iskren in pogumen poziv, da si dovolite čutiti, kar ste morali nekoč zanikati, ter da spet postanete zavezniki svojega telesa in duha. Prebujanje vase ni udobno, a je osvobajajoče – in nujno.
ODLOMKI IZ KNJIGE:
“Ko se otrok rodi, potrebuje ljubezen staršev, se pravi naklonjenost, pozornost, skrb, zaščito, prijaznost, ter njihovo pripravljenost za komuniciranje. Otrokovo telo, opremljeno s temi darovi, potrebnimi za življenje, ohrani dober spomin in tak otrok bo kot odrasel človek lahko predal svojim otrokom enako ljubezen. Če pa je v otroštvu vse to pogrešal, bo človek vse življenje hrepenel, da bi bile njegove prve življenjsko pomembne potrebe zadovoljene. To hrepenenje pozneje v življenju prenese na druge ljudi.”
“Nekatere od desetih božjih zapovedi so še danes veljavne. Četrta zapoved pa nasprotuje zakonom psihologije. Brezpogojno bi moralo postati znano, da izsiljena ljubezen lahko povzroči veliko škode. Ljudje, ki so jih kot otroke ljubili, bodo ljubili svoje starše, ne da bi se pri tem morali podrejati ukazu. Sledenje zapovedi pa ljubezni ne more ustvariti.”
“Nasilna vrsta vzgoje je zame zloraba, ker otroku ne odreka le pravice do dostojanstva in spoštovanja njegove človeškosti, temveč vzpostavlja nekakšen totalitarni režim, v katerem otrok niti ne more zaznati ponižanj, onečaščanj in prezira, kaj šele, da bi se jih lahko ubranil.”
“Cela vrsta informacij hoče človeku pomagati, da bi znova pridobil občutek o svoji vrednosti, a pri tem ne zna odstraniti njegovih zavor. Po mojem mnenju namreč človek, ki se ne zna ceniti, spoštovati, ki si ne more privoščiti svoje ustvarjalnosti, tega ne počne prostovoljno. Njegove zavore so posledica njegove zgodovine, ki jo mora kolikor mogoče natančno spoznati – in to na čustveni ravni –, da bi razumel, kako je postal takšen, kot je. Ko to razume, ker si je dopustil občutiti, ne potrebuje nobenih nasvetov več. Potrebuje le razsvetljeno pričo, ki lahko z njim prehodi pot, na kateri si bo privoščil tisto, kar si je od nekdaj želel, pa se je temu moral odreči: zaupanje, spoštovanje in ljubezen do samega sebe. Posloviti se mora od pričakovanja, da mu bodo starši vendarle nekega dne dali tisto, kar so mu odrekali v otroštvu.”
O AVTORICI:
Alice Miller (1923-2010) je bila psihoanalitičarka poljskega rodu, znana po svojem delu o otroških travmah in njihovem vplivu na individualni razvoj. V Baslu je študirala filozofijo, psihologijo in sociologijo ter leta 1953 doktorirala iz filozofije. Znana je po svojih knjigah, ki raziskujejo čustveno, fizično in spolno zlorabo v otroštvu ter posledice teh travm v odrasli dobi. V svojih delih poudarja pomen potlačenih spominov in neizraženih čustev. Prepoznavanje in izražanje teh spominov in čustev je po njenem ključnega pomena za psihološko ozdravitev, saj nerazrešena travma še naprej nezavedno vpliva na posameznikovo vedenje in čustva.
##
Zaupalo nam je že
32.667
bralcev
Odposlali smo že
51.745
paketov
V prodaji imamo
8.405
knjig
