Njegova usoda nepovratno vznemiri mladega barona Maksimiljana (Mikso) Frama, edinega dediča ogromnega veleposestva v Úripuszti. Miksa je agronom, ki so ga na akademiji učili Mendlovih zakonov genetike in hladnega obvladovanja narave, ter huzarski konjenik, ki se najbolje počuti v divjem galopu s svojim zvestim konjem Vilmosem. Toda v njem zeva neznosna praznina. V salonih, med oficirji in v razkošnem bordelu zaman išče tisto, kar mu manjka – klic prvinskega, neukročenega bivanja.
Namesto da bi prevzel pričakovano vlogo strogega gospodarja, Miksa postane »Nevidni baron«. Odjaha v stepo, sledi govoricam o umorjenem pastirju, Romom v samotnem močvirskem taboru vrne glas tako, da njihovim violinam priskrbi strune, na vaškem sejmu pa se usodno zazre v lutkarski oder z robatim ljudskim junakom Papriko Jančijem. Tam sreča skrivnostno Rúžko, mladenko s pšeničnimi kodri in težko, zamolčano preteklostjo, ki v lesene lutke vpihuje življenje.
Vem, da angeli niso srečni je baladna, pretresljivo čutna pripoved o iskanju pristnosti v svetu togih družbenih vezi. Je zgodba o vonju po suhi travi, dimu ognjišč, konjskem znoju in pradavni žalosti, ki človeka ne uniči, temveč ga nauči zares čutiti. Lainšček pred bralca postavlja vprašanja, ki se zarežejo globoko pod kožo: Ali je mogoče ubežati svojemu stanu in krvi? Koliko poguma terja življenje na robu med dvema svetovoma? In zakaj morajo včasih ravno angeli ostati nesrečni, da lahko človek na zemlji sploh doživi ljubezen?
Stopite na pokriti voz, prisluhnite topotu kopit in se prepustite cesti, ki vodi naravnost v srce ravnice. Feri Lainšček v svojem novem romanu ravnice namreč ne obravnava kot kulise, temveč kot usodo.
"Dobil je mesto na vozu, ki je potoval po prostosti. Svoboda je postajala njegov dom."
