Rdeča nit so ceste, krogi, proge, trase, steze in klanci pri nas in v naši neposredni bližini Avstrije, Italije, Hrvaške in še naprej. Vzporedno se skozi prvoosebne zablode, napake in drobne uspehe prepletajo potopisne anekdote z razmisleki o vseh, še tako nenavadnih detajlih ljubiteljskega kolesarjenja.
Knjiga vključuje:
- 70 fotografij
- 20 QR kod z gpx-zemljevidi poti
- Mali slovar kolesarskega jezika
Grafični oblikovalec, pisatelj in nekdanji odbojkar, ki ima v kolesarskih aplikacijah samoironični nadimek Ultra Amater, se je v iskanju ponovnega hrbteničnega zdravja s štirimi raznovrstnimi kolesi odpravil na gorske podvige, organizirane maratonske dirke, večdnevne potovalne ekskurzije, kolesarsko-kulinarične »pojedine«, na družinske izlete, na dolge makadamske ture ter na mestna, urbana kolesarjenja, vse to pa doživeto popisal v izvirni knjigi, v kateri izvemo marsikaj tudi o zgodovini in splošni kulturi bicikliranja.
S svojimi premisleki in bistroumnimi ugotovitvami nas spodbudi k razmisleku, zakaj in kako se nam je kot narodu odpeljalo (na dveh kolesih), saj je v zadnji desetletki za velik del slovenskih rekreativk in rekreativcev kolo postalo miselna naravnanost, način življenja in iskanje dolgoživosti ter vznemirljivih doživetij.
Knjiga je namenjena vsem, ki na svoj način prakticirajo kolesarski način življenja, pa seveda tudi drugim, ki se temu sodobnemu fenomenu (z dolgo tradicijo) čudijo in ga spremljajo od strani.
MNENJA O KNJIGI:
»Kolo je lahko zdravilo, kolesarjenje po Sloveniji (in okolici) pa veliko več kot razvedrilo. Iskrena in poučna knjiga zagnanega kolesarskega navdušenca, ki smo jo ob uspehih slovenskega vrhunskega kolesarstva v zadnjem desetletju še kako potrebovali.« - Samo Rugelj, avtor knjig Delaj, teci, živi, Triglavske poti in drugih tekaško-pohodniških del
"Če si na Stravi ogledate Žigove poti, boste ponekod opazili nenavadne odseke. Trasa nenadoma zavije v neko smer, se po isti poti vrne in spet skrene drugam. Ne gre za napake v sistemu, temveč za dokaze, da je kolesar zabluzil. Ampak lepota »kolopotništva« je ravno v tem, da se znaš izgubiti. Da ne slediš slepo črti na zaslonu, temveč raziskuješ, zavijaš, preverjaš in odkrivaš nove poti. Takšni nenačrtovani ovinki te pripeljejo do razgledov, krajev in ljudi, ki jih na skrbno načrtovani trasi ne bi nikoli srečal.
Prav zato knjiga Veter vedno piha v prsi ni klasičen potopis in tudi ne kolesarski priročnik, čeprav prepleta prvine obeh. Predvsem je osebna pripoved o strasti do kolesarjenja in o življenju, ki ga zaznamuje kolo. In je tudi pripoved o poteh, ki jih ne najdemo na zemljevidih. O trenutkih, ko se svet ustavi. O iskrenih pogovorih med sopihanjem in pekočimi očmi od znoja. In posredno tudi pripoved o ljudeh, ki se na skupni poti povežejo drugače in globlje, kot bi se lahko kjer koli ali kadar koli drugje." - Damjan Racman, iz spremne besede
