Na dnu: položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940

Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tako avstrijska kot kasnejša zakonodaja kraljevine sta se omejevali na represivne ukrepe, ki so bili usmerjeni na kazensko pravno zatiranje beraštva in potepuštva. Zaporne kazni, ki so grozile vsem, ujetim pri beračenju ali potepanju brez sredstev, sta dopolnjevala še odgon in oddaja v prisilno delavnico. Vsi ti ukrepi bi morali delovati zastraševalno in svarilno ter posledično odvrniti obubožane posameznike od izkoriščevalskega in neproduktivnega načina življenja. Kljub vsemu zakonodaja ni bila učinkovita. Odgon oziroma pregon nezaželenih posameznikov v upravnem in zakonskem smislu ni bil mišljen kot kazen, temveč kot socialnovarstven ukrep, kar je izhajalo iz povezave med domovinsko pravico in ubožnim skrbstvom.

Posamezniki, ki so bili zaradi revščine napoteni v svojo domovinsko občino, niso bili pregnani, ker bi se jih želelo na ta način kaznovati, temveč zato, ker so bili v občini, kjer so imeli domovinsko pravico, upravičeni do ustrezne pomoči. Seveda pa je bilo drugo vprašanje, ali so je bili tam dejansko tudi deležni. Poleg tega, da odgon ni bil 253 učinkovit, je bil v določenih primerih tudi krivičen.

Tako so bile iz kraja bivanja odpravljene tudi osebe, ki so sicer opravljale občasno delo, a niso zaslužile dovolj, da bi se preživljale brez dodatne pomoči, ter brezposelne osebe, pri čemer je bila presoja, kdo je brezposeln in kdo brezdelen delomrznež, prepuščena oblastnim organom. V obdobju od konca 19. stoletja, v katerem se je vedno več ljudi selilo »s trebuhom za kruhom«, ki v primeru brezposelnosti niso bili deležni podpor oziroma so bile te v obdobju po 1. svetovni vojni skromne in nezadostne, je bila takšna ureditev problematična in odvečna, a se je kljub temu ohranila skozi celotno obravnavano obdobje. Pregnani posamezniki so prisilno odstranitev doživljali kot kazen, saj so bili pregnani iz kraja in okolja, v katerem so si ustvarili življenje, v okolje, v katerem so bili pogosto neznanci.

Obenem so bili osramočeni in stigmatizirani, kar je posledično oteževalo njihove možnosti za zaposlitev. Poleg tega izgnanim beračem in potepuhom nič ni preprečevalo, da so se ponovno odpravili na pot ali se celo vrnili v kraj, od koder so sicer že bili pregnani, pri čemer se je zgolj ponovil celoten proces ...

Mehka vezava, 13,5 x 21 cm, 297 strani.