Cenzura je neizčrpna in večno aktualna tema. K temu bi lahko dodali, da se cenzura vedno pojavi v paru z gospostvom. Oblast je namreč tista, ki ima moč, da utiša in sankcionira tiste, ki mislijo in pišejo drugače – in prava cenzura je le tista, ki lahko posameznika ali njegovo delo resno prizadene. Oblike cenzure se s časom močno spreminjajo; drugačne so njene zakonitosti v dobi rokopisov, drugačne v epohi tiskane knjige, in spet povsem drugačne v digitalni dobi. Slovenci smo se s cenzuro dodobra spoznali že v okviru habsburške monarhije: od izhajanja prvih slovenskih knjig do konca prve svetovne vojne so minila več kot tri stoletja, ko je pokrajino tiskane besede v slovenskih deželah obvladovala cesarska cenzura v tej ali oni obliki.
V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. V tem času, ki ga skoraj simetrično razpolavlja revolucionarno leto 1848, se je od Pisanic dalje oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje, ob vse večji politični diferenciaciji so se zaostrovala mednacionalna trenja. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, konkretizirane v policijsko-cenzorskem omrežju razvpitega predmarčnega dvojca Metternich–Sedlnitzky, po marčni revoluciji, ki je za kratek, a nepozaben trenutek na široko odprla vrata svobode mišljenja in izražanja, pa v obliki pocenzure, ki je problematične avtorje neusmiljeno krotila s pomočjo sodnega aparata.
Če bi izbirali reprezentativne (vizualne) podobe trkov s cenzuro v slovenskem prostoru, bi za predmarčni čas bržkone izbrali prvo stran »Zdravljice« iz cenzurnega rokopisa Poezij Franceta Prešerna, pesnika, ki se je odkrito spustil v boj tako z lokalnimi kot dunajskimi cenzorji. Represivno cenzuro v drugi polovici stoletja pa nemara najbolje odslikava fotografija Miroslava Vilharja, pisatelja in urednika, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku in tam uprizoril nepozabno fotografiranje za rešetkami. A če sta emblematični podobi dve, so prelomne figure tega dolgega obdobja vsaj štiri – in nikakor ni naključje, da so to vodilni slovenski literati: Linhart, Prešeren, Levstik in Cankar. Štiri velike zgodbe, ki lahko uokvirijo pripoved o cenzuri v tem času, zaokroži pisana paleta manjših, a ne nujno manj pomembnih: praktično ni pomembnega slovenskega literata v 19. stoletju, ki ne bi na ta ali oni način trčil ob cenzuro.
Razstava »Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne« s spremljajočim katalogom je nastala v okviru raziskovalnega projekta »Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju« (J6-2583). Zasnovali smo jo celovito in pregledno – v prepričanju, da je mogoče na ta način poljudno prikazati kompleksen sklop obravnavanih problemov in hkrati dovolj nazorno pokazati, kako pomembno, celo usodno, je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Če razstava in katalog lahko posredujeta takšno spoznanje, je njun namen dosežen.
Razstava je nastala v okviru raziskovalnega projekta »Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju« (J6-2583), ki ga iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ter programa Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
